Mnenja strank

Naša psička je z vašo pomočjo postala to, kar je od nekdaj bila: radovedno, nežno, pogumno, igrivo, mirno, privrženo in ljubeče bitje, ki jo lahko vzamemo s seboj v vedno več okolij, v družino pa se je znova naselila sproščenost.

V družini smo se dolgo pripravljali na psička. Želeli smo prijetnega družinskega člana, ki bo hkrati šolan v poslušnosti. Nismo razmišljali o drugačnih pristopih, saj naj bi bila za delovne pasme, kakršne je bila tudi naša bodoča kosmatinka, primerna klasična poslušnost in delo. Tako smo z namenom šolanja na višjih stopnjah takoj začeli s programom za mladičke. Vendar se je po nekaj tednih zapletlo. Psička, ki se je sicer z lahkoto učila novih vaj in jih znala izvesti, čez čas ni več sodelovala. Priboljški in igra niso več delovali, silila je v druge pse, namesto fokusa na vodnika pa je raje raziskovala okolico. Bila je vedno bolj vznemirjena ali psihično zaprta. Teh signalov več tednov nihče ni naslovil, ker so bili pripisani našemu nerodnemu vodenju. Da bi jo končno slišali, so postajali vedno močnejši. Za nameček smo se pri nagrajevanju s cufanjem igrali premočno in psička je začela prav nič mladičkasto gristi. Pojavljati se je začela oznaka »reaktivnost«, s prvimi nerodnimi poskusi igre pa še »dominanca«. »Zdravilo« naj bi bilo več doslednosti in morda tudi kak trši prijem. Čeprav sem se s psi vedno dobro razumela, se je moje zaupanje vase kot vodnice porušilo. Občutek mi je govoril, da psička ni to, kar kaže, da več doslednosti ne bo odpravilo neprimernega vedenja in da bom s tršimi prijemi dosegla le nasproten učinek. Nisem pa imela svojih rešitev. Skrhan je bil tudi sprva cvetoč odnos z psičko, ki nam je povsem nehala zaupati.

Vdaja v situacijo kljub obupanosti ni prišla v poštev in začela sem iskati rešitve. Naletela sem na ime Turid Rugaas in njeno knjižico Calming Signals, v njej pa našla prve odgovore. Psička je že dlje sporočala dvoje: da je po eni strani vsega preveč (zahtev, ukazov, vsega novega) in da po drugi strani veliko manjka (dvosmerna komunikacija, raziskovanje, svoboda, druženje z vrstniki). Uvidela sem, da moram utihniti in začeti razumeti, kaj mi sporoča. Za začetek sem ukinila vso vadbo in jo samo opazovala. Tako se je nekoliko odprla in nehala gristi, splošne vznemirjenosti pa nisva odpravili in iskala sem pomoč.

O pristopu, ki upošteva naravne potrebe psov in  ga izvajajo v šoli Za psa, sem slišala že pred prihodom psičke k nam. Na njihovi spletni strani je pisalo enako kot pri Rugaasovi, zato sem upala, da sem prišla na pravi naslov.

Pristop je bil povsem drugačen od klasičnega, psička pa se je na moje presenečenje in veselje na bolje spremenila že po prvem srečanju. Ugotovila pa sem tudi, da sem še pred prihodom k njim že sama intuitivno izvajala nekaj napotkov po tem pristopu, ne da bi ga sploh poznala. Po dolgem času sem si začela spet zaupati, psička pa meni in od tu dalje je šlo samo še navzgor. Izkazalo se je, da se mi ni treba truditi biti zanimivejša od okolice, saj je bila vseskozi naravno usmerjena name. Ni se mi bilo treba spreminjati v nekaj, kar nisem, enako pa je psička postajala vedno bolj tisto, kar je. Z njo smo se »pogovarjali« brez besed, saj nas je inštruktorica učila prepoznavanja miritvenih signalov – pasjega jezika. Odnos je postal dvosmeren in skoraj čez noč je postala vodljiva in umirjena. Ni potrebovala več nenehnih ukazov, ampak je začela razmišljati in se dobro odločati že sama. Njeno vedenje v novih okoljih, npr. na dopustu, je postajalo vzorno. Reaktivnost na skoraj vse živo je izginila. Skušnjava so ostali le še drugi kužki, katerih družbo je kot mladič pogrešala, a tudi pri tem je napredovala. O kakršni koli dominanci ni sledu; pravila vljudne igre so ji povsem jasna. Interakcije z manj energičnimi psički se še uči, a ne dvomim v končni uspeh. Na srečo me ni varal občutek, da so oznake, ki jih je psička pridelala, podobne bolj strahu – votle, okrog pa jih ni. Ko smo spremenili pristop, so odpadle same od sebe, psička pa je postala to, kar smo v njej videli že od vsega začetka in kar je v resnici: običajna igriva, a nežna pasja duša brez vsakršnih »patologij«.

Inštruktorica nas je tako poleg vsega drugega naučila glavne lekcije: pes, ki je v stresu, lahko celo pozna vrsto ukazov, a jih v ključnih trenutkih ne more izpolniti. Ne glede na to, kako učljiv je sicer. Ko začnemo z njim komunicirati v njegovem jeziku in izpolnjevati njegove naravne potrebe, pa za prijetno sobivanje skoraj ni potrebno izrekati besed. Dovolj so mirna energija, počasni sprehodi na dolgem, »smejočem se« povodcu, cmok za vodljivost in ključna beseda za odpoklic. Postopno spoznavanje novih okolij ter redno druženje s pasjimi vrstniki, na mirnih sprehodih in pri igri. Zaposlitev z običajnimi domačimi opravili okrog hiše, kot je prinašanje drv ali druga podobna »pomoč«, in iskanje predmeta ali osebe. Vse to je že samo po sebi del življenja, zato vadbi ni treba odrejati posebnega časa. Zlahka jo je mogoče vklopiti v vsakdan brez priprav, drage opreme ali vožnje na poligon, in otroci jo hitro razumejo. Z besedami inštruktorice: »manj je več«.

V nasprotju z enostavno uvedbo pa je znanje inštruktorice neizčrpno obsežno. Njegove razsežnosti dojamemo šele, ko upočasnimo svoje sobivanje s psi. Podrobnosti kompleksne pasje narave, ki so bistvene za naš odnos z njimi, so v hitenju in želji po doseganju človeško opredeljenih rezultatov pogosto spregledane. Ko jih zaznamo, ugotovimo, da so veščine za mirno sobivanje s psi že v vsakem od nas. Ni jih treba iskati nekje zunaj, ni nam treba biti nič posebnega ali to, kar nismo, niti biti zanimivejši od okolice – samo na pravi način moramo na plano izbezati to, kar je že v nas. Pri tem posebni ukazi sploh niso potrebni, še manj pa povzdignjen glas ali kakršna koli sila. Pravzaprav je najbolje čisto mirno utihniti. Nekateri to že sami vedo, druge, ki smo iz kakršnega koli razloga podvomili vase, pa znajo pri pasji šoli Za psa to odlično naučiti in jih podpreti.

Obstaja legenda, da je mogoče na kresno noč razumeti govorico živali, vendar jo Turid Rugaas ter inštruktorji in inštruktorice v organizaciji PDTE, kamor sodi tudi šola Za psa, razumejo vse leto. Z občutkom, prilagojenim pasjemu skrbniku, znajo to naučiti tudi nas dvonožce. Tako naravno rasteta samozaupanje in samozavest obeh, vodnika in psa. Da humorja, s katerim začinijo vzgojne nasvete in ki takoj sprosti skrbnikovo morebitno zakrčenost v različnih neprijetnih situacijah, sploh ne omenjam. Ta je v vsakem primeru zelo dobrodošla sestavina življenja, še posebej pa življenja s psi – zanje se mi nasploh vedno bolj zdi, da imajo smisel za šalo tudi sami. Naša ga vsekakor ima: želeli smo si psa, ki bi bil poslušen. Pa nas je že kot mala kepa naučila, da se moramo najprej naučiti poslušati mi sami. »Poslušnega« psa, ki bi bil nenehno usmerjan z ukazi, tako res nimamo – ampak to tudi ni več naš cilj. Imamo spoštljiv obojestranski odnos, poln zaupanja, v katerem lahko vsi rastemo.

Alji, Eni in vsem ostalim hvala iz srca. Naša psička je z vašo pomočjo postala to, kar je od nekdaj bila: radovedno, nežno, pogumno, igrivo, mirno, privrženo in ljubeče bitje, ki jo lahko vzamemo s seboj v vedno več okolij, v družino pa se je znova naselila sproščenost. Zelo se že veselimo sledenja, novih znanj in predavanj ter znanstev in prijateljstev, ki se spletajo pri vas.

-Špela & Bela

Topla je v zadnjih dveh letih, odkar obiskujeva pasjo šolo ZA PSA, čisto drug kuža.

lepo pasje vedenjeTopla je v zadnjih dveh letih, odkar obiskujeva pasjo šolo ZA PSA, čisto drug kuža in najin odnos je veliko boljši kot kadarkoli. Vedno je bila in vedno bo posebna, danes pa je kužika z veliko manj težavami kot kadarkoli prej. Pustite jim, da so to kar so in z malo spodbude in razumevanja bodo zasijali 🙂

Nina & Topla

At Pasja šola ZA PSA I am learning how to be in better, natural sync with my dog.

MookieI am very pleased with Pasja šola ZA PSA and would recommend it dearly to people who like to learn about dogs and from their dogs. My dog and I take up on regular „Sprehodi s Prijatelji“ and have just started mantrailing. We also had few hours of behavioural counselling. Compared to our previous schooling experiences, I am finally able to use the stuff we learn at school in our everyday life, e.g. how worthwhile it is to take a break during our walks to observe surroundings and relax, how to use my body posture and hand to show her the way and set the overall tone, to observe her behaviour and pay attention to calming signs.

So far, at other places we have attended puppy, basic obedience and basic agility trainings, to a certain point rather successfully. However, as I learnt how to manipulate her with food to perform at my commands, where and how to keep rewards in my hand, my dog started barking more than usual, it was getting increasingly difficult for her to calm down at break times and she was behaving unpredictably around other dogs and people. She did learn how to sit, lay down, freeze, walk beside me, jump on cue i.e. behaviours which I rarely require her to do other than for purposes of entertaining people.

Now, at Pasja šola ZA PSA I am learning how to be in better, natural sync with my dog. I am no more using cookies to reward her good reactions to my cues but to help her focus and calm down. Our everyday walks, communication and interaction are far more peaceful and pleasant for both of us.

Tamara & Mookie

Končno imamo tudi v Sloveniji šolo, ki pse zares razume.

LuckyKončno imamo tudi v Sloveniji šolo, ki pse zares razume in ima temu primeren pristop in metode. Ker imam vedenjsko malce posebni psički, je bilo do sedaj praktično nemogoče za njiju najti primerno strokovno pomoč in obliko dela, zato smo nasvete iskale tudi v tujini, kar pa sedaj s Pasjo šolo ZA PSA ni več potrebno. Z Lucky nama je zelo všeč umirjeno druženje s pasjimi prijatelji, profesionalna inštruktorica, z znanjem, pridobljenim pri najboljših strokovnjakih v tujini, pa nam je vedno na voljo za vsa mogoča vprašanja in nasvete. Zelo priporočam!

Alja, Lucky & Bijoux

Pred mano je bil čisto nov svet - svet, kjer se govori po pasje.

tečaj za pasje mladičkeV pasjem svetu sem že 12 let, mala Mini pa je moj tretji kuža. Dolgo sem razmišljala, katero malo šolo bi z njo obiskovala. Ne zato, ker ne bi znala psa naučiti odpoklica, drugih klasičnih povelj ali cel repertoar trikcev – to mi gre z lahkoto od rok – pač pa zaradi tega, ker sem si želela nekaj več, kar mi je vsaj pri drugem psu zaradi pretirane odvisnosti od mojih povelj (naredi 101 stvar na moje povelje, ne zna pa se odločati zase – za svoje dobro – in biti pes), ves čas manjkalo – želela sem si stabilnega psa, ki bi uporabljal svoje čute, se znal soočiti s stvarmi na nereaktiven način in predvsem to, da bi jaz znala bolj pravilno odreagirati ob različnih vsakodnevnih situacijah.  Že takoj na uvodnem srečanju Prvih korakov sem spoznala, kako pravzaprav nimam pojma o psih, bitjih kot takih. Sploh nisem mogla verjeti, da mi komaj trimesečni kuža s svojimi dejanji, obnašanjem lahko toliko sporoča! Ne samo meni, ampak tudi svojim pasjim kolegom. Pred mano je bil čisto nov svet – svet, kjer se govori po pasje. Inštruktorica me je tekom tečaja opozarjala na znake, na katere moram biti pozorna, kaj pomenijo in kako ob njih ukrepati. Kmalu sem opazila, da na malo bitje pred seboj gledam popolnoma z drugega zornega kota, kot sem to počela pri prvih dveh psih. Opazovanje svojega lastnega psa in razumevanje, kako se odloča (in zakaj tako), kaj razmišlja, česa si želi, mi je dalo občutek miru, občutek, da sem – sva! – lahko kos vsaki situaciji, v kateri se znajdeva. Na drugi strani povodca pa je rasla Minijina samozavest, radovednost, pogum, prav tako hitro kot se je povečevala njena sproščenost v novih okoljih, med psi in tujimi ljudmi. Vsako uro smo obravnavali nekaj novega in res uporabnega, preizkusili pa smo se tudi v sledenju (mala je bila naravni talent :D). Z uporabo tega znanja imam zdaj mladička, ki mi ne prosjači za hrano, se zna sam zaposliti, ne hodi ves čas za mano, je zunaj pozoren name v zdravi meri, mi zaupa, odlično uporablja svoj smrček, se zna umiriti, je samozavesten in radoveden v novem okolju, nima težav s hojo na povodcu… Mini je skozi tečaj postala res kuža, s katerim je užitek sobivati iz dneva v dan – in kdo bi si mislil, da drugih zvočnih povelj od odpoklica za to sploh ne potrebuješ! Hvala super inštruktorici, ki je odgovorila na vsa moja vprašanja (res jih ni bilo malo) in mi pomagala spraviti iz moje kosmate sreče le najboljše. Zdaj se končno zavedam, kako pomembno je upoštevati dejanske potrebe psa (in ne tiste, ki mu jih vsiljuje sodobni človek!) in njegovo pasjo govorico – življenje s psom postane res enostavno! 🙂 Verjamem, da se tudi Mini zahvaljuje za posluh. 😉

Petra & Mini