Kako pogosto se usede vaš pes?

Kako pogosto se usede vaš pes?
02 Apr 2018

»Sedi« je en prvih ukazov, ki jih psi spoznajo po (včasih že pred) prihodu v nov dom. Veliko trenerjev in skrbnikov se zateka k ukazu »sedi«, da bi psu preprečili skakanje na ljudi. Psom ukazujemo, naj se usedejo, ko jim natikamo oprsnico, preden prečkajo cesto, preden skočijo v ali iz avta, preden jim damo jesti, ko se ne obnašajo kot smo si zamislili ali pa preprosto zato, da dobijo priboljšek. Veliko skrbnikov psov si težko predstavlja vsakdan brez uporabe tega ukaza, prav tako je »sedi« en temeljnih ukazov v različnih kinoloških disciplinah in šolah. Pes, ki se usede na ukaz, postaja sinonim za vzgojenega psa. Pa je to res?

Kratek odgovor na to vprašanje je »ne«. Poznam veliko psov, ki so izredno poslušni in se na ukaze skrbnikov odzivajo hitro in brez pomisleka – dokler ne vidijo psa, kolesarja ali druge motnje, na katero se odzovejo z burnim laježem, skakanjem in zaganjanjem. Ali pa dokler se ne znajdejo v novi, preveč vznemirljivi situaciji. Poznam pse, ki na videz mirno in sede počakajo, da položimo skledo s hrano prednje in začnejo jesti šele, ko jim to dovolimo. Ko pa le pridejo do sklede, pa hrano pogoltnejo tako hitro, da se zdi, da se bodo vsak trenutek zadavili. Veliko psov se na ukaz usede, preden prečkajo cesto, ko pa na sprehodu mimo pripelje avto, se zaženejo za njim. In še bi lahko naštevala.

Težava je v tem, da učenje ukaza običajno ne naslovi vzroka določenega vedenja. Če se npr. pes zažene v skledo takoj, ko jo postavimo predenj, to pogosto naredi zato, ker je (kronično) lačen. Tak pes tudi po hranjenju deluje lačen, dogaja pa se tudi, da na sprehodu poje vse, kar mu pride pod gobec – od ostankov hrane do iztrebkov, včasih tudi povsem neužitnih stvari. Usedanje ne bo odpravilo te težave. Začasno bo rešilo simptom zaganjanja v skledo, dolgoročno pa se lahko težave kvečjemu stopnjujejo. Namesto usedanja je treba takemu psu omogočiti več obrokov, morda drugačno oziroma bolj raznoliko prehrano, skratka – nasloviti je treba vzrok (lakoto), ne le simptoma (zaganjanje v skledo).

Mladiček sedi

Psi se usedajo v različnih situacijah. Vendar pogosto in dolgotrajno sedenje lahko vodi v težave, posebej pri mladičkih.

Podobno je v drugih situacijah. Pes, ki se zaganja v pse, se bo v začetni fazi te težave morda še odzval na naš ukaz »sedi«. Toda vzrok za zaganjanje je pretirano vznemirjenje. Vzroki za vznemirjenje so lahko različni, skupno pa jim je to, da jih usedanje ne bo odpravilo. Če se npr. pes v druge pse zaganja zato, ker se jih boji, ta strah ne bo nič manjši, če bo primoran sedeti pri miru. Dolgoročno se bo strah le povečeval, saj bo pes postavljen v brezizhoden položaj – sedeti bo moral ( = nezmožnost umika ali nadzora nad situacijo) med tem, ko bo šel mimo drug pes (= grožnja). Predstavljajte si, da vam nasproti hodi oborožen zamaskiran človek. Se ga boste kaj manj bali, če boste sedeli? Namesto usedanja je treba takega psa navajati na bližino drugih psov postopno in z razdalje, ki jo pes še lahko tolerira. Nekoč jih bo tako sposoben srečati tudi na sprehodu, ne da bi se pri tem zaganjal in lajal vanje.

Usedanje pa ima še eno slabo lastnost – lahko namreč vodi v fizične težave. Psi se sami od sebe usedejo zelo redko, nekatere pasme (npr. hrti) skoraj nikoli. Preverite – en dan opazujte svojega psa in štejte, kdaj in v kakšnih situacijah se usede sam od sebe in koliko časa sedi. Nad rezultati boste verjetno zelo presenečeni. Razlog je v tem, da je usedanje naporno, pasje telo pa ni zgrajeno za pogosto ali dolgotrajno sedenje. Tudi ko se usedejo, psi ne ostajajo v istem položaju dlje kot nekaj sekund. Usedajo se predvsem, kadar opazujejo okolico, preden se uležejo ali ko se praskajo. Usedanje je tudi miritveni signal, torej oblika komunikacije. Skoraj vsak pes pa se usede še takrat, ko nad njim držimo priboljšek – ker je lažje gledati gor v sede, kot naprezati vrat v stoje.

Hrt sedi

Pasje telo ni zgrajeno za pogosto in dolgotrajno sedenje.

Ob usedanju in vstajanju se aktivira celo telo in delajo mišice celega telesa. Še posebej so na udaru mišice vratu, hrbta in zadnjih okončin. Predvsem mladički še nimajo ustrezno razvitih mišic za pogosto usedanje in vstajanje. Ker mišice ne zdržijo pritiska, se ta prinese na sklepe, ki se zaradi preobremenjenosti lahko poškodujejo. To ne pomeni, da se sami od sebe ne bodo nikoli usedli – seveda se bodo, vendar takrat in za toliko časa, kot bodo zmogli. Pretirano usedanje in vstajanje v tem obdobju vodi v težave s hrbtom in sklepi kasneje v življenju – v ekstremnih primerih pa lahko do hudih težav (npr. displazija kolkov, kolen in/ali komolcev) pride že pri starosti nekaj mesecev.

Odrasel pes v dobri fizični kondiciji se bo sicer brez težav lahko nekajkrat usedel in vstal, vendar bo pretirano usedanje in vstajanje tudi na takem psu pustilo posledice. Preobremenjenost enega dela telesa namreč vodi v bolečino in posledično v (pre)obremenjenevanje drugih delov telesa, napačno telesno držo in dolgoročno različne poškodbe in z bolečino povezane težave. Nikoli pa usedanja ne bi smeli zahtevati od mladičev, ostarelih psov, psov s slabše razvitimi mišicami (npr. psi, ki živijo v pesjakih ali na verigi, zavetiški psi, podhranjeni in bolni psi … ) in psov s kakršnimi koli težavami z gibali.

Nenavadno sedenje

Nenavadna drža med sedenjem je običajno znak bolečine in težav v hrbtu in zadnjih okončinah.

Ne pozabite – če bi psi lahko izbirali sami, se v večini situacij ne bi usedli. Prav je, da se skrbniki tega zavedamo in pse vzgajamo na čim bolj naraven, prijazen način. Tako bodo rezultati hitrejši in dolgotrajnejši, medsebojno spoštovanje in razumevanje med psom in skrbnikom pa večje. Preden od njega zahtevate, da se usede, se vprašajte – je to res nujno? Ali lahko namesto tega do želenih rezultatov pridemo kako drugače?

Share

Pasja šola ZA PSA

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *