Ločitvena tesnoba

11 Oct 2017

Psi so družabna bitja, ustvarjena za življenje v skupini. Skupaj iščejo hrano, spijo, raziskujejo … Skupina pomeni varnost. Družba drugih psov in ljudi je za psa ravno tako pomembna kakor hrana ali voda. Tempo našega življenja pa je vse hitrejši. Velik del časa preživimo zdoma – v službi, po opravkih, na obisku pri prijateljih … medtem pa je pes pogosto primoran sam počakati doma. Čeprav se lahko vsi psi navadijo določen del dneva preživeti sami, se moramo kot njihovi skrbniki zavedati, da to ni v njihovi naravi.

Težko je reči, natančno koliko psov trpi za ločitveno tesnobo, vendar so statistike precej visoke – med 20 in 40 %. Primernejši izraz od tesnobe bi bil panika – gre za izredno močan strah pred samoto. Simptomi ločitvene tesnobe so različni, od zelo izrazitih do komaj opaznih. Mednje spadajo uničevanje igrač, ležišča, pohištva, boksa (če je pes zaprt vanj), uriniranje po hiši ali stanovanju, lajanje, cviljenje in tuljenje v času naše odsotnosti. Pes lahko postane nemiren, ko vidi, da se odpravljamo od doma, kadar smo doma, pa neprestano hodi za nami. Pojavi se lahko samodestruktivno vedenje, driska, sopenje in drugi znaki stresa. Včasih so znaki zelo očitni (lajanje, tuljenje, uničevanje … ), včasih pa opazimo le, da pes neprestano caplja za nami. Ne glede na simptome je vzrok isti – izredno močan strah pred samoto.

Izredno pomembno je, da psa na samoto navajamo počasi. Treba je tudi poudariti, da mladički (psi, mlajši od 4,5 mesecev) ne morejo in ne smejo biti sami. Samoto težje prenašajo mladički in mladi psi, seniorji ter psi v času bolezni ali slabega počutja. Če psa puščamo samega dlje, kot je tega sposoben (za nekatere pse lahko to pomeni tudi nekaj minut!), je pojav strahu neizogiben.

Kako začeti?

Odpravljanje ločitvene tesnobe je v teoriji precej preprosto, v praksi pa zahteva od nas nekaj prilagoditev in pomoči. Prvo in najpomembnejše pravilo je, da pes v času navajanja na samoto ne sme biti niti za trenutek sam. To pomeni, da boste morali vzeti dopust, delati od doma ali poiskati nekoga, ki bo pri psu v času vaše odsotnosti.

V času vaše odsotnosti psa ne zapirajte v boks, ampak mu omogočite dostop do vse hiše oziroma stanovanja. Tako bo lahko poiskal udoben prostor za počitek, se umaknil morebitnim glasnim zvokom, opazoval dogajanje skozi okno …

Psa najprej naučite pomen signala roke. Raziskava je pokazala, da ta psa pomirja. S signalom roke mu namreč sporočimo, da se ni treba ničesar bati, pridemo nazaj. Signal roke uporabite vsakič, ko se premikate po prostoru in ne želite, da vam pes sledi. Pri tem ga ne glejte, ne ogovarjajte in se ga ne dotikajte.

Ko pes to razume, stopnjujte težavnost – pojdite k vratom, stopite za sekundo v drugo sobo in se takoj vrnite. Ta čas nato podaljšajte na 2, 5, 10 sekund, pol minute … Čez čas poskusite enako z vhodnimi vrati.

Ključnega pomena je, da so koraki res majhni in da se pes ves čas učenja počuti dobro – torej ne občuti strahu, ker je ostal sam. Koliko časa bo trajalo, je odvisno od vsakega posameznega psa in vaše doslednosti. Govorimo lahko o tednih ali mesecih, v nobenem primeru pa se ločitvena tesnoba ne odpravi v nekaj dneh. Na enak način na samoto navajamo mlade pse.

Ne pozabite: ločitvena tesnoba je strah pred samoto. Strahu ne moremo odpravljati na silo (tako ga pravzaprav samo povečamo!), s kaznovanjem ali poslušnostjo. Pes mora strah premagati postopoma, v lastnem tempu.