Moj mladiček grize!

20 Jul 2018

Mladički so simpatični in ljubki. Sobivanje z njimi bo občutno povečalo našo zbirko prikupnih fotografij, norčije, ki jih uganjajo mladički, pa nam bodo (večino časa) narisale nasmešek na obraz. Vendar se moramo zavedati, da vzgoja mladička ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled. Od nas zahteva veliko prilagajanja in potrpljenja, proces vzgoje pa bo poln vzponov in padcev. Med vzgojo se ne uči le mladiček – od njega in o njem se učimo tudi sami.

Vzgojo psa bi lahko v marsičem primerjali z vzgojo otroka. Seveda pes ni človek, vendar so osnovne potrebe človeškega in pasjega malčka enake: oba poleg hrane in vode potrebujeta veliko spanca, našo bližino in občutek varnosti, ki jo ta prinaša, družbo vrstnikov in prijazno, a jasno usmerjanje skozi izzive, ki jih življenje prinese na pot. Tako kot majhni otroci so tudi pasji mladički radovedni in igrivi. Svoj smrček bodo vtaknili povsod, vse bodo želeli preizkusiti. Skozi igro se bodo učili socialnih veščin in nadzora nad lastnim telesom. Pri tem bodo naredili marsikatero napako – mednje sodi tudi grizenje predmetov in ljudi.

Grizenje je eno najpogostejših neželenih vedenj pri mladičkih. Do neke mere je povsem normalno – mladički z grizenjem predmetov spoznavajo svet. Z grizenjem v igri se učijo nadzorovati moč svojega ugriza in se učijo, kakšno vedenje je sprejemljivo. H grizenju pa se zatečejo tudi takrat, ko so preveč vznemirjeni, utrujeni ali ne vedo, kaj storiti. Človeški otroci v takih situacijah jokajo in trmarijo, pasji mladički pa grizejo in žvečijo.

Seveda ni dobro (niti prijetno), da pasjemu malčku dovolimo grizenje in uničevanje živega in neživega sveta okoli sebe vedno in povsod. Ampak preden se lotimo odpravljanja neželenega vedenja, moramo ugotoviti, od kod izvira. Najpomembnejša stvar, ki jo moramo razumeti je, da mladički ne grizejo zato, ker bi nam želeli nagajati ali škodovati, niti ni grizenje ljudi odraz kakršnekoli »dominance« ali poskusov nadvlade. Psi ne razmišljajo tako. Med najpogostejšimi vzroki za (pretirano) grizenje pri mladičkih so osamljenost, neprespanost in prenatrpan vsakdan (preveč sprehodov, preveč dogajanja na sprehodih, preveč ukazovanja … ). Vse našteto vodi v stres, na katerega se mladiček odzove na edini način, ki ga pozna – z grizenjem. Namesto, da tako vedenje kaznujemo, raje odpravimo vzroke zanj.

Mladiček nas potrebuje 24 ur na dan. Morda se nam zdi, da mu namenjamo toliko časa – ampak če smo 8 ur na dan v službi, ponoči pa spi sam v kletki ali dnevni sobi, ne moremo govoriti o 24urni prisotnosti. Mladiček mora spati z nami (če že ne v postelji, pa vsaj v istem prostoru na dosegu roke in nikakor ne zaprt v kletko). Če imamo podnevi obveznosti (služba, šola, opravki), mu v tem času zagotovimo varstvo. Saj tudi za dojenčka v času službe in različnih socialnih obveznosti poiščemo varstvo v vrtcu, pri starih starših ali prijateljih. Z mladičkom ni nič drugače! Navajanje na samoto pride na vrsto, ko bo malček dovolj star za to.

Mladiček mora spati okoli 20 ur na dan. Kvalitetno lahko spi samo tako, da se počuti varnega. To pomeni, da za kvaliteten spanec potrebuje družbo oz. našo prisotnost, udobno ležišče in dovolj prostora, da lahko ležišče po potrebi zamenja. Mladički so tudi zelo pozorni na vsak naš gib, zato je pomembno, da smo okoli njih mirni in ta čas, ko počivajo, ne hodimo okrog, če ni nujno. Če se mladiček ne more umiriti, mu lahko zelo pomagamo s tem, da se umirimo sami.

Mladički ne potrebujejo veliko gibanja! Držijo se predvsem svojega doma, sprehodi so zelo kratki (odvisno od starosti in pasme govorimo o približno 5-15 minut sprehoda na dan!) in na začetku omejeni na mirne kraje v neposredni okolici doma. Hkrati jim moramo zagotavljati dovolj čisto kratkih izhodov za opravljanje potrebe. Cilj sprehoda je raziskovanje, krepitev mišic in koordinacije telesa ter učenje o svetu. Naj voha, opazuje, se valja po tleh in skoplje kakšno luknjo. Za ukaze in učenje poslušnosti bo dovolj časa, ko pes odraste. Tako kot od dojenčka ali otroka v vrtcu ne zahtevamo popolnega vedenja vedno in povsod, tega ne zahtevamo od mladička.

Hkrati mladičkovo domače okolje uredimo tako, da ne bo mogel uničevati stvari, ki jih ne bi smel. Pospravimo oziroma umaknemo vse predmete, do katerih se ne sme dokopati, istočasno pa mu omogočimo dovolj različnih igrač, žvečilk in drugih stvari, s katerimi se lahko zamoti. Torej – več spanja, več družbe, več igrač in manj sprehodov, pa bo tudi grizenja, lajanja in drugega neželenega vedenja manj!