Življenje v kletki

23 Feb 2018

Pasji boks oziroma kletka postaja vse bolj priljubljen pripomoček za vzgojo in šolanje psov. Lastniki pse zapirajo v boks v času svoje odsotnosti, da pes ne bi uničeval pohištva, da ne bi hodil na kavč ali posteljo, lulal na preprogo … Zapiranje v boks se uporablja tudi kot kazen, ko se pes ne obnaša tako, kot želimo. Veliko psov v boksu preživi vso noč ter večji ali manjši del dneva. Ena ura zdaj, dve kasneje, 8 ponoči … Nekateri v kletki tako preživijo tudi 16 ur na dan in več. Dve tretjini življenja.

Kaj sploh je boks?

Boks je v osnovi kletka, ki naj bi se uporabljala med transportom psa zaradi njegove in naše varnosti. Pes v boksu ne more nenadzorovano hoditi po avtomobilu in s tem motiti voznika, hkrati pa je bolj varen, če slučajno pride do trka ali nenadnega zaviranja. Boks, ki ga uporabljate za prevoz psa, naj bo udoben. Pes se mora biti sposoben v boksu obrniti ter udobno namestiti v leže, sede in stoje. Boks naj bo zračen, trden, opremljen z udobnim ležiščem in predvsem varen – brez ostrih robov, na katerih bi se lahko pes poškodoval. Če se odpravljate na daljšo pot, je priporočljivo, da se na 2 do 3 ure ustavite in omogočite psu malo gibanja. Tudi mi radi pretegnemo noge po dolgi vožnji, zakaj bi bilo pri psih kakorkoli drugače?

Žalostno je, kako pogosto in celo priljubljeno je zapiranje psov v bokse v domačem okolju. Dom naj bi predstavljal udobje in varnost, kletka pa je vse prej kot to. Če bi videli katerokoli drugo (domačo ali divjo) žival v proporcionalno tako majhni kletki, kot jo namenjamo psom, bi tako prakso takoj označili za mučenje živali. Si predstavljate hrčka, ki življenje preživi v 5 x 10 cm veliki kletki? Bi v kletko zaprli mačko? Različni aktivisti in živalovarstvene organizacije že leta opozarjajo na mučenje, ki mu je podvržena orka Lolita, zaprta v (hudo pre)majhnem bazenu. Pogled na psa, zaprtega v boks, ki je komaj večji od njega samega, pa postaja nekaj povsem običajnega.

Posledice zapiranja psov v kletko

Ni treba, da je pes zaprt cele dneve, da bivanje v kletki pusti posledice. Za veliko psov je že ura ali dve na dan preveč. Posledice niso nujno vidne takoj, na dolgi rok pa so neizogibne.

Kletka psu namreč onemogoča izvajanje njemu naravnih vedenj in zadovoljevanje nekaterih osnovnih potreb. Pes se v kletki ne more pretegniti in razgibati. Spomnite se, kako se počutite na dolgi vožnji, ko ste primorani več ur hkrati presedeti v avtomobilu. In kako se prileže narediti nekaj korakov po tem, ko dlje časa sedite pri miru. Dolgotrajno zapiranje v kletko vodi v težave z gibanjem, zategnjene in oslabljene mišice, poškodbe skeleta, bolečino ter s tem povezan občutek nelagodja.

Psi za kvaliteten spanec potrebujejo možnost gibanja oz. premikanja med spanjem. Ljudje običajno spimo v enem daljšem intervalu, psi pa spijo polifazično, v več krajših intervalih. 20 minut tu, eno uro tam, 2 uri spet drugje … Za kvaliteten spanec potrebujejo možnost menjave ležišč. Včasih se vmes sprehodijo do posode z vodo, se premaknejo na udobnejše mesto, umaknejo pred prepihom ali preveliko vročino … Boks jim tudi onemogoča umik, če jih zebe ali jim je vroče. Nekvaliteten spanec vodi v stres, ta pa dolgoročno v različne zdravstvene in vedenjske težave.

Kletko se pogosto uporablja za učenje sobne čistoče, vendar ima pogosto ravno nasprotni učinek, privede pa lahko tudi do težav s sečili. Psi so namreč po naravi čisti in ne marajo izločati tam, kjer jedo in spijo. S tem, ko jih zapremo v kletko, jih prisilimo v to, da ne lulajo. Posledično pogosto (pre)dolgo zadržujejo urin ali blato. Mladički (pa tudi bolni in starejši psi ter psi pod stresom) ne morejo dolgo zadrževati urina. To sposobnost pravzaprav razvijejo šele pri približno 9 tednih in tudi takrat lahko urin in blato zadržujejo le zelo kratek čas. Posledično so se primorani polulati v kletko – tja, kjer spijo in kjer imajo pogosto nastavljeno hrano in vodo. Tako »povozimo« njihovo naravno tendenco po tem, da ne izločajo na mestu, kjer se prehranjujejo in spijo. Spanje v lastnem urinu in iztrebkih je hudo neprijetno, hkrati pa je takega psa kasneje zelo težko naučiti, da ne izloča tudi drugje po stanovanju. Veliko psov, ki so bili kot mladički zaprti v kletke, še dolgo ne upa ali ne želi izločati zunaj, ampak izključno v stanovanju.

Zapiranje v kletko onemogoča socializacijo. Socializacija je učenje sprejemljivega vedenja ob drugih živih bitjih. Pes, ki je zaprt v kletko, se ne more učiti pravilnega obnašanja do drugih družinskih članov, živali, obiskov … Psi prav tako niso ustvarjeni za samoto in jim ta lahko povzroča velik stres. Dolgoročno lahko vodi v ločitveno tesnobo oziroma to težavo še poslabša. Pse v kletko pogosto zapiramo v strahu, da bodo uničili pohištvo in druge predmete. Veliko psov pa zunaj kletke samoto prenaša bistveno bolje in ne uniči ničesar, med tem ko v kletki v paniki zgrizejo vse, kar jim pride pod zob.

Zapiranje v kletko doda še občutek ujetosti in nezmožnosti umika iz dane situacije, kar lahko pri nekaterih psih vodi v paniko, pri drugih pa se razvije naučena nemoč. To je psihično stanje živali, ki se nauči, da nima vpliva na svojo okolico in da v neprijetnih situacijah nima smisla reagirati, saj nobena reakcija ne bo imela učinka. Primerljivo je z depresijo. Tudi zato nekateri psi v kletkah delujejo zelo mirni. Naučili so se, da lajanje, cviljenje, praskanje in drugi klici na pomoč ne zaležejo. Drugega, kot ležati in biti vdan v usodo, jim ne preostane.

Še en argument, ki ga imajo zagovorniki kletk, je, da naj bi se pes v kletki počutil varno. Toda za občutek varnosti je nujna možnost izbire. Če so vrata kletke odprta, se pes lahko sam odloči, kdaj bo šel v kletko in kdaj jo bo zapustil. Če vrat nikdar ne zapremo, lahko govorimo o občutku varnosti (pes, če ni bil za to posebej treniran, pa bo v kletko šel zelo redko, če sploh). Ko pa imamo le mi nadzor nad tem, kdaj pes bo ali ne bo v kletki, pa o varnosti ne moremo več govoriti. Psi prav tako ne živijo v brlogih. Celo nasprotno – zapiranje v majhne prostore pogosto vodi v stres.

Namesto kletke …

Boksi so priročni – za nas. Vanje lahko zapremo pse, ko so nam v napoto. Pa naj bo to v času naše odsotnosti, ker se nimamo časa ali volje pravilno lotiti navajanja na samoto, ali pa ko smo doma, pa se nam ne ljubi ukvarjati s psom. Prelahko je zapreti žival v kletko in pozabiti nanjo. Precej težje si je vzeti čas in vzgojiti psa na način, ki ne potrebuje fizične ali psihične prisile. Vendar je prav to naloga vsakega skrbnika psa: prijazno naučiti svojega štirinožca živeti v človeški družbi.

Namesto kletke za učenje sobne čistoče umaknemo vse preproge, pripravimo čistilo in nekaj krp in predvsem psa redno vodimo ven. Sobne čistoče se bo v stanovanju naučil hitreje kot v kletki. Če ne želimo, da uničuje stvari, jih umaknemo in mu hkrati omogočimo veliko dovoljenih predmetov za žvečenje in uničevanje. Če v nek prostor ne sme, zagradimo prostor, ne psa. Če ima pes ločitveno tesnobo, naslovimo strah, ne simptomov. In tako dalje …

Predvsem se moramo vprašati, »kaj je dobro za psa?« in ne »kaj je priročno zame?«