Počasi in previdno se spuščam v dolino. Časa imam dovolj. Vlak me bo proti domu odpeljal pozno popoldne. Tako zaključujem moje nekaj dnevno potepanje po hribih in moj cilj je dosežen, osvojen še zadnji vrh.
Zdaj bom lahko knjižico z žigi lepo spravil na posebno mesto na moji planinski polički doma. Bližje ko sem dolini manj je snega na poti. Ustavim se za naslednjim ovinkom in snamem dereze s planinskih čevljev. Ne bom jih več potreboval, pot postaja vedno bolj blatna. Pospravim tudi čelado in cepin. Pospravim še malico, ki sem si jo pripravil zjutraj. Še vedno hrustljav domač kruh iz koče, dve trdo kuhani jajci in solata iz riža. Danes pa na poti nisem srečal nobenega gamsa ali kozoroga. Očitno so vsi na drugi strani gore. Pot me pripelje do gozda in zavije vanj. Malo sence bo dobro delo, saj je zunaj na prostem kljub nizkim temperaturam sonce kar grelo moje telo. Takoj po prihodu v gozd na moji desni neka zašumi v grmovju in zasliši se topot. Kot da bi dirjali konji. Previdno stopim okoli grma in zagledam jelenjo družino kako dirja proč od mene. Očitno sem jih prestrašil pri kosilu, ko so obirali jagodičevje iz grma.
Tiste njihove bele riti so veselo poskakovale in izginile za drevesi. Če že ni bilo gamsa ali pa kozoroga, je pa bla vsaj jelenja družina. Vse se je odvijalo tako hitro, da nisem uspel niti fotoaparata vklopiti. Pot me pripelje do majhne vasi, kjer je čisto na koncu železniška postaja. Stopim do okenca in kupim vozovnico.
Do prihoda vlaka imam še nekaj časa, tako, da se še malo sprehodim po vasi. Dosti zapuščenih hiš. Mladi bežijo v velika mesta. Samo še starci ostajajo doma. In tako počasi podeželje izumira. V daljavi slišim vlak kako prihaja, čas ja za odhod.