Dolgo sem bila prepričana, da kampiranje preprosto ni zame. Preveč kompromisov, premalo udobja in vedno tisti občutek, da si malo utrujen še preden se dopust sploh začne. Ko mi je prijateljica prvič predlagala glamping, sem bila skeptična. Zdelo se mi je, da gre za lepšo besedo za nekaj, kar je v resnici še vedno šotor in spanje v naravi. A ker sem si želela pobega iz vsakdanjega ritma, sem se odločila, da dam glamping priložnost.
Že ob prihodu sem ugotovila, da sem imela povsem napačno predstavo. Namesto klasičnega kampa so me pričakali urejeni leseni objekti, prava postelja, elektrika in terasa s pogledom na naravo. Vse je bilo umirjeno, premišljeno in nenavadno domače. Takrat sem prvič razumela, da glamping ni nadomestek za hotel in ni klasično kampiranje. Je nekaj vmes, nekaj svojega.
Prvo jutro me ni zbudil alarm, ampak tišina. Odprla sem vrata, stopila na teraso in pila kavo ob zvokih narave. Brez hrupa, brez urnikov, brez občutka, da moram nekam hiteti. Ta počasnost me je presenetila. Ugotovila sem, kako zelo sem je bila vajena pogrešati. Prav tu sem začela razumeti, zakaj se ljudje vedno znova vračajo v glamping.
Čez dan sem hodila na sprehode, brala knjigo, ki je doma že mesece čakala na polici, in preprosto bila. Zvečer sem sedela zunaj, zavita v odejo, gledala zvezde in se zavedala, da ne pogrešam ničesar. Nobenega zaslona, nobene motnje. Samo prostor in čas. In to je bilo dovolj.
Najbolj me je presenetilo, kako hitro sem se sprostila. Kot da bi se telo spomnilo, kako je biti brez napetosti. Brez potrebe po organizaciji vsake minute. Glamping mi je dal občutek varnosti in udobja, hkrati pa stik z naravo, ki ga v klasičnih nastanitvah pogosto pogrešam.
Glamping ni pobeg od resničnosti. Je priložnost, da se ji za trenutek približaš drugače. In to je nekaj, kar bom iskala vedno znova.