Brunarica me vedno spomni na tiste brezskrbne poletne vikende, ko smo z družino bežali iz mestnega vrveža v objem narave. Že sama misel na leseno hiško, obdano z gozdom in vonjem po smoli, me sprosti. Naša brunarica stoji na robu male jase, obdana z borovci, v njej pa se čas zdi počasnejši. Ni wi-fi-ja, ni televizije, samo ogenj v peči, zvok ptic in škripanje lesenih tal.
Ko sem prvič stopil vanjo, sem imel občutek, da sem se vrnil nekam, kjer sem že bil, čeprav nikoli prej. Lesene stene, ročno izrezljane police in mala veranda z razgledom na dolino so ustvarile vzdušje, ki ga ne moreš ponarediti. Brunarica ni popolna, ima škripajoča vrata, pozimi zna biti hladno in včasih kakšna žival pokuka izza grma preblizu – a ravno to ji daje čar.
Zjutraj se zbudimo ob prvih sončnih žarkih, dan pa začnemo z zajtrkom zunaj, s toplim čajem v roki in odejo čez ramena. Otroci skačejo po travi, mož zakuri kamin, jaz pa prebiram knjigo, ki sem jo v mestu že trikrat odložila po dveh straneh.
Brunarica nas je naučila enostavnosti. Da ni treba veliko, da se počutiš doma. Samo lesena hiška, nekaj osnovnih stvari in veliko narave. Vsakič, ko se vrnemo tja, pustimo stres za seboj. In vsakič, ko odhajamo, si rečemo – še pridemo. Ker brunarica ni le hiša, je občutek. Občutek svobode, topline in povezanosti.
Z leti je brunarica postala več kot le vikend oddih. Postala je kraj praznovanj, tihi zaveznik družinskih pogovorov in neštetih spominov. Tam smo praznovali rojstne dneve, pekli kostanj jeseni, poslušali neurje zvečer ob svečah. Prijatelji, ki pridejo prvič, vedno rečejo isto: Tu je nekaj posebnega.
In res je. Vse, kar delamo v brunarici, se zdi bolj pristno, od kuhanja kave na starem štedilniku do dolgih večerov ob družabnih igrah. Čas se tam ne meri v urah, ampak v občutkih. In prav ti občutki so tisti, zaradi katerih se vedno znova vračamo.